Nedelja, 21.5.2017

Otok je čudovit in ravno prav velik, da lahko v enem tednu obiščeš ogromno čarobnih lokacij. Danes je vsem sedlo športat, zato smo se odločili, da se povzpnemo na Montano Rojo, manjšo planoto vulkanskega izvora. Do vznožja smo imeli 20 minut hoje, do vrha pa še približno pol urice. Ko smo se začeli vzpenjati, nas je pot takoj zanesla ob rob, od koder smo imeli cel čas razgled na zaliv, ki se je razpiral pod nami. Nekaj časa se nam je zdelo, da hodimo po stezi, vendar smo hitro spoznali, da si utiramo svojo. Sledili smo navdihu, užitku in lahkotnosti in kmalu ugotovili, da proti vrhu pravzaprav plezamo. Kamnina je bila ponekod precej krhka, opremljeni pa po nobenem standardu nismo bili primerno. Ob najmanjši nepazljivosti bi lahko zleteli dol. Vseeno nas je gnalo naprej. Cel čas sem vedela, da smo na pravi poti, da je vse ok. In ko je Nadja imela pomislek, sem točno vedela kaj biti, kaj narediti, da bo spet zaznala svojo moč in željo po tem, da gre dalje. Prisluhnila sem njenemu telesu in nekaj časa ubirala pot, ki jo je z lahkoto preplezala, poleg tega pa sva se kamnov oprijemali z vsemi štirimi, pri vsakem prijemu posebej sva preverjali stabilnost. S telesom sva bili prisotni z vsakim korakom, z vsakim oprijemom, z vsakim dihom. Malce počasnejši sva bili od Pavleta, ampak vseeno smo prišle na vrh le par minut za njim. Počakal naju je na točki, od koder je razgled segal najdlje. Prisedli sva, pogledali okrog in onemeli od lepote, ki nam jo je podarjala Zemlja. Na pečini smo še nekaj časa čepeli kot trije orli pripravljeni na vzlet, pripravljeni na nove avanture.

If u love me, keep me coming <3

IF YOU LOVE ME

$
Personal Info

Donation Total: $1

Thank u!

Something to Say?

Your email address will not be published.