Petek, 19.5.2017

Sedim ob oknu. Na letalu, ob starejšem gospodu, Italijanu. Najini telesi, kljub temu, da se prvič vidiva, zadnje štiri ure komunicirata tako tekoče, kot da se poznava že najmanj celo življenje. Začelo se je komplimentom iz njegove strani. Otroško navdušen je bil, ko je spoznal, da bova sedela skupaj. Njegov širok, odprt nasmeh in žar v očeh je povedal vse, jaz pa sem ga sproščeno prejela, zdelo se mi je luškano. Med letom sva izmenjala nekaj stavkov, ostalo pa se vse odvija brez besed. Jaz počnem svoje, on svoje, skupaj s telesom pa medtem zaznavava, kako prijetno nama je v bližini drug drugega in nobeden od naju tega ne sodi, definira ali karkoli zaključuje. Lahkotno prejemava telesno igro, čarobno izmenjavo in telesoma je toplo kljub mrzli klimi. Ko je prej zaspal, se je naslonil na mojo ramo in bilo je lepo, domače, zdelo se mi je čisto naravno, obenem pa zanimivo koliko lahko prejmem od popolnega neznanca. Ko sem mu ponudila bonbon, me je začudeno vprašal kako sem vedela, da je ravno razmišljal o tem, ker ima suho grlo. Nasmejal me je. Že drugič danes. In čas leta se je skrajšal vsaj za dve uri.

If u love me, keep me coming <3

IF YOU LOVE ME

$
Personal Info

Donation Total: $1

Thank u!

Something to Say?

Your email address will not be published.